Pašni pastir je definitivno nekaj, kar me je pretreslo v otroštvu

Ko sem bila majhna, sem zelo veliko časa preživela pri svoji babici. Še posebej poleti sem bila pri njej tudi po kakšen mesec ali več. Res sem zelo rada preživela počitnice pri njej, saj je imela okoli hiše veliko travnikov in gozdov, kjer sem imela prostor za igro.

Najboljši del vsega pa je bil tudi ta, da je bila njena soseda njena sestra, kar je pomenilo, da sem veliko časa preživela tudi tam, saj je imela zelo veliko domačih živali. Sestra moje babice mi je vedno govorila, naj ne hodim blizu pašnih pastirjev, saj me lahko strese. Nekega dne je enostavno nisem poslušala; želela sem priti do živali in sem pašni pastir me je še enkrat spekel. Takrat sem šele ugotovila, da je to elektrika in da me je zato zabolelo. V tistem trenutku sem padla na tla in začela jokati. Sestra moje babice mi je rekla, da mi je lepo povedala, da se tega ne sme delati in da sem si po eni strani sama kriva, česar sem se tudi zavedala. Pašni pastir me je tisto leto res veliko izučil.

Zdaj, vsakič ko želim priti do živali, najprej rečem njenemu možu ali pa vprašam njo, ali lahko ugasne pašni pastir, da grem lahko mimo. Definitivno sem bila tak otrok, ki ni verjel ljudem, da nekaj ne bo v redu, če to narediš. Vedno sem morala sama preizkusiti in videti. Šele kasneje sem ugotovila, da so starejši vedno želeli le najboljše zame.